
Na prvi pogled se zdi fotokopiranje zelo preprosto: napravi damo original in pričakujemo njegovo čim bolj natančno reprodukcijo. Pri običajnem dokumentu s črnim besedilom na beli podlagi to večinoma tudi deluje brez posebnega razmišljanja. Toda ko kopiramo stare dokumente, fotografije, knjige, zelo svetle zapise ali že večkrat kopirane liste, hitro opazimo, da kakovost kopije ni odvisna samo od tega, kako dober je fotokopirni stroj.
Na končni rezultat vplivajo kakovost originala, papir, nastavitve naprave, kontrast, barve in celo temperatura ter relativna vlažnost prostora oziroma stanje papirja. Prav zato profesionalno fotokopiranje pri zahtevnejših dokumentih ni vedno zgolj pritisk na gumb.
Najlažje je reproducirati dokument, ki ima čisto belo podlago, ostro črno besedilo in je raven ter nepoškodovan. Povsem drugačna naloga je star dokument na porumenelem papirju, zapis s svinčnikom ali stran, na kateri so zelo tanke sive črte.
Fotokopirni stroj namreč ne razume vsebine dokumenta na enak način kot človek. Za nas je komaj vidna črta morda pomemben del tabele, naprava pa jo mora zaznati kot razliko v optični oziroma digitalni informaciji in nato pravilno reproducirati. Če je razlika med podlago in zapisom zelo majhna, lahko pri kopiranju del podrobnosti izgine ali pa naprava skupaj z vsebino poudari tudi neželene sence in madeže.
Sodobne naprave zato omogočajo prilagajanje gostote oziroma svetlosti, kontrasta, barvnega načina in drugih parametrov slike. Pri kakovostnem originalu so samodejne nastavitve običajno dovolj dobre, pri zahtevnejšem pa lahko pravilna nastavitev bistveno izboljša rezultat.
Če imamo možnost izbire, je praviloma smiselno kopirati čim kakovostnejši original. Vsaka nova generacija reprodukcije namreč temelji na informacijah, ki jih je ohranila prejšnja kopija.
Pri prvi kopiji razlike morda skoraj ne opazimo. Če to kopijo ponovno fotokopiramo in postopek večkrat ponovimo, pa se lahko začnejo izgubljati zelo svetle podrobnosti, tanke črte in nežni tonski prehodi, medtem ko lahko nekatere nepravilnosti postanejo izrazitejše.
Podoben pojav poznamo pri fotografiranju že natisnjene fotografije. Nova reprodukcija ne izhaja več neposredno iz prvotnega vira, temveč iz njegove prejšnje reprodukcije, zato prevzame tudi njene pomanjkljivosti.
Papir ni popolnoma stabilen material. Ker je higroskopen, iz okolja sprejema in vanj oddaja vlago, zaradi česar se lahko njegove dimenzije in oblika spreminjajo. Xerox v svojih tehničnih gradivih o papirju opozarja, da lahko spremembe vlage povzročijo valovite ali napete robove, zvijanje in druge deformacije, kar lahko vpliva na podajanje papirja skozi napravo in kakovost tiska.
Zato je pomembno tudi shranjevanje. Papir je najbolje hraniti ravno in zaščitenega pred neprimerno vlago, velikimi temperaturnimi spremembami ter prahom, neodprte zavitke pa pustiti v zaščitni embalaži do uporabe. Paket papirja, ki je več mesecev odprt ležal v vlažnem prostoru, se lahko pri tiskanju obnaša drugače kot pravilno shranjen papir.
Pri kopiranju knjige ali drugega vezanega gradiva se pogosto pojavijo sence ob pregibu ali temnejša območja okoli strani. Razlog je predvsem geometrija originala. Posamezen list lahko leži ravno na steklu, odprta knjiga pa zaradi vezave običajno ne more.
Del strani je zato nekoliko oddaljen od stekla in svetloba oziroma optični sistem tega območja ne zajame enako kot ravnega dela. Posledica so lahko sence, popačenja in slabša ostrina v bližini vezave. Sodobne naprave lahko nekatere od teh težav programsko zmanjšajo, vendar kakovost še vedno močno določa fizična oblika originala.
Pri knjigah, ki jih želimo ohraniti, zato ni smiselno pretirano pritiskati na vezavo samo zato, da bi dobili nekoliko lepšo kopijo. Pri občutljivem ali dragocenem gradivu mora imeti zaščita originala prednost pred popolnoma ravno reprodukcijo.
Zastoj papirja je verjetno najbolj znana težava fotokopirnih strojev in tiskalnikov, vendar vzrok ni vedno sama naprava. Med pogostimi dejavniki so neustrezno vložen papir, poškodovani ali zviti listi, napačno nastavljena vodila in uporaba papirja, ki za določeno napravo ali izbrani način tiskanja ni primeren. Proizvajalci naprav zato v navodilih natančno določajo podprte formate, vrste in gramature papirja.
List mora skozi napravo potovati zelo natančno. Stroj ga vzame iz zalogovnika, vodi skozi več mehanskih sklopov, nanj prenese sliko, toner termično fiksira in ga nato usmeri proti izhodu. Pri obojestranskem tiskanju je pot še zahtevnejša, saj mora naprava list ponovno usmeriti tako, da lahko pravilno obdela drugo stran. Že nekoliko zvit ali poškodovan papir lahko zato povzroči več težav, kot bi pričakovali.
Pri običajnem dokumentu posebna navodila večinoma niso potrebna. Če pa prinesete star original, fotografijo, knjigo, dokument s svetlim svinčnikom, barvne grafikone ali druge zahtevnejše materiale, je koristno povedati, kaj je za vas najpomembnejše.
Če mora biti, na primer, zelo dobro vidna nežna pisava, se lahko temu prilagodijo nastavitve. Če je bistvena fotografija, je morda primernejši drugačen način obdelave kot pri dokumentu, sestavljenem samo iz besedila. Če potrebujete veliko število kopij, je smiselno najprej natisniti poskusni izvod in šele nato izdelati celotno naklado.
Prav v takšnih primerih se pokaže razlika med tem, da dokument samo fotokopiramo, in tem, da razmislimo, kako iz konkretnega originala dobiti najbolj uporabno kopijo.
@Markat d.o.o. – vse pravice pridržane.